Stanislav Mahne se je po upokojitvi odločil, da bo po ljubljanskem vzoru dr. Aleksandra Dopliharja ustanovil pro bono ambulanto v Kopru. Tako se mu je odprl pogled v revščino, drugačnost, tudi nepravičnost. Zadovoljen je, da lahko še deluje kot zdravnik, saj se mu zdi, da je človeški potencial po upokojitvi prevečkrat zavržen. Po dobrem letu, ki ga obvladuje novi koronavirus, ugotavlja, da je ta zahteval veliko preveč žrtev. Največ jih je bilo v domovih za starejše, ki so tudi sicer, zaradi prenatrpanosti in pomanjkanja ustreznega kadra, naša sramota. Kritičen je tudi do dogajanja v slovenski zdravniški stroki, a je obenem tudi ponosen na številne dosežke. Prepričan je, da se prava medicina – tista, ki postavlja v ospredje bolnika in njegovo dobro – ni izgubila.
 

Pred tedni ste priskočili na pomoč brezdomcu, ki je dlje časa prenočeval na vogalu ene od koprskih stavb, a se je njegovo zdravstveno stanje menda zelo poslabšalo. Nanj so tudi prek medijev opozorili krajani. Sprva je zavračal pomoč, potem pa jo je le sprejel.

Poklicala me je gospa Mojca Klun s koprskega Rdečega križa, s katero večkrat sodelujemo. Povedala je za brezdomca, ki ga poznajo že leta, skrbijo zanj in mu nosijo hrano. Bil je tudi že nastanjen v njihovem zavetišču, vendar je odšel od tam in je raje prenočeval pod milim nebom. V zadnjem času pa so opazili, da ne vstane več, le ležal je še v kupu cunj. Gospa Klun je potrebovala zdravniško mnenje, da so ga lahko nastanili v domu upokojencev v Olmu, in to mnenje sem napisal. Naj pripomnim, da se mi ni pustil pregledati – češ naj raje pomagam mladim, z njim tako in tako ne bo nič. Bil pa je priseben. Nisem silil vanj, sem pa videl del noge, kjer razen nečistoče ni bilo videti nobenih groznih ran in črvov, kot se je pisalo na družbenih omrežjih.
 

Koliko ljudi se zdravi v vaši pro bono ambulanti, kjer nudite zdravniško oskrbo osebam brez zdravstvenega zavarovanja, in kako poteka vaše delo?

Že sedem let je od začetka delovanja koprske pro bono ambulante, katere osnovni in bistveni člani so tudi sodelavke, medicinske sestre Marjela Danev, Boja Pahor in Ester Štenta – zadnja poleg svoje redne službe v otroški ambulanti. Imamo podporo vodstva Zdravstvenega doma Koper, ki nam nudi prostore in dobre pogoje za delo. Ne potrebujemo nobenega dodatnega financiranja, saj delamo brez plačila. Naj omenim še občasno pomoč socialnih delavk, številnih kolegov zdravnikov, ki jih prosim za mnenje, in lekarn. Delujemo en popoldan v tednu, v času epidemije covida-19 smo najprej dosegljivi na telefon, na katerega se obvezno odzovemo, in se dogovorimo za termin obiska. Doslej smo obravnavali več kot 200 pacientov, bilo je nekaj čez tisoč obiskov, vse imamo dokumentirano.

Naše vodilo je pomagati našim pacientom, podobno kot so tega deležni zavarovanci v Sloveniji, pri čemer nam pri tem stoji ob strani tudi ministrstvo za zdravje. Večina naših bolnikov je starih od 40 do 60 let, so pa tudi mlajši. Med epidemijo imamo sicer za polovico manj pacientov, najbrž zaradi strahu pred težjo dostopnostjo.Trenutno se ukvarjamo z organizacijo cepljenja za naše paciente. Zadovoljen sem, da lahko še delujem kot zdravnik. Zdi se mi, da je človeški potencial po upokojitvi prevečkrat zavržen, in to bi bilo dobro spremeniti.



Delo v pro bono ambulanti, v katero me je uvedel legendarni vzornik Dr. Aleksander Doplihar, mi je odprlo pogled v revščino, drugačnost, tudi nepravičnost. Zadovoljen sem, da lahko še delujem kot zdravnik. Zdi se mi, da je človeški potencial po upokojitvi prevečkrat zavržen, in to bi bilo dobro spremeniti.
 

Novi koronavirus je nepredstavljivo udaril po naši družbi. Čeprav število okužb upada in raste precepljenost, vzbujajo skrb nove različice virusa in strah, da se bo vse skupaj nadaljevalo v nedogled. Kako vi gledate na to?

Zdravstveno smo jo slabo odnesli, veliko in preveč ljudi je umrlo, zamujeno je neznano število diagnoz drugih bolezni, ki bodo delno neozdravljive, ko bodo odkrite. Res je sicer, da skoraj ni bilo drugih prehladnih ali sezonskih bolezni, verjetno ravno zaradi ukrepov proti covidu. Veliko ljudi trpi: zaradi bolezni in njenih posledic, zaradi izgube dohodka, grozeče brezposelnosti, revščine in osamljenosti ter psihičnih motenj v zvezi z vsem tem.

Mislim, da bo poleti večjega dela težav konec, upajmo z zadostno precepljenostjo, ki bo zajela tudi mutirane seve virusa. To pa bi moralo veljati za ves svet, ne le za razviti del. Že v starem veku smo imeli epidemije in pozneje tudi pandemije, ki so izzvenele, ne da bi jih znali zdraviti ali preprečevati. Tako je bilo, dokler ni Edward Jenner, pred skoraj 300 leti, odkril cepiva proti črnim kozam, ki je, tako kot covid, virusna bolezen. Zanimivo je, da še danes virusnih bolezni ni mogoče vzročno zdraviti, jih pa preprečujemo s cepljenjem. In to je to upanje. Kaže pa, da bo potrebno periodično cepljenje, podobno kot pri gripi. Upam, da bomo Slovenci, v naše dobro, to večinsko sprejeli kot normalno.


 

Število smrti, ki so se zgodile zaradi bolezni covid-19, je v naši državi skupno preseglo 4300. Žrtve so bile večinoma iz starejše populacije. Menite, da je pri tem zatajila medgeneracijska solidarnost?

Največ smrti je bilo iz in v domovih za starejše, nekoč imenovanih »domovi onemoglih«. Ti so naša sramota, s prenatrpanostjo in s premalo ter podplačanim kadrom, kar je vse znano. Res je, da se je pred desetletjem ali dvema govorilo, da je prihodnost v drugačnih oblikah varstva starejših, in ne v gradnji novih domov; le-ti so zdaj bolj negovalne bolnišnice, v katerih pa je neredko nega slabše pokretnih komajda možna zaradi prostorske omejenosti. V sosednji italijanski deželi je veliko manjših, bolj prijaznih domov in takih, ki sprejemajo težje bolnike po hospitalizaciji v bolnišnicah, tudi rakave bolnike, ki bodo tam umrli in je zanje dostojno poskrbljeno. Iz ekranov in revij se nam smejejo starostniki, ki reklamirajo vse mogoče, v resnici pa državo čaka velik izziv, kako poskrbeti za naraščajoče število onemoglih, ne samo starih ljudi.

Kar zadeva ukrepe, jih določeno število ljudi pač ne spoštuje. Ne vem, iz kakšnih razlogov. Morda jih ne razume – večinoma iz neke površnosti –, morda jih zavrača iz naveličanosti ali indoktrinacije. Starejši danes ne uživamo več spoštovanja kot modri, izkušeni ljudje. Smo morda za koga balast, ki se bo kmalu poslovil in se zaradi tega ne bi preveč obremenjevali? Manjše število mlajših najbrž misli tako. Ne pomislijo, da bodo tudi sami ostareli, če prej ne umrejo. Za božjo voljo, ZDA imajo 78 let starega predsednika!


 

Sami ste izkusili mladost v drugih časih. Vaš oče je umrl v nacističnem taborišču, z družino ste se iz Brkinov zaradi težkih razmer preselili na Reko in pozneje v Koper. Kako se spominjate mladostnih dni in povojnega obdobja?

Res je, po vojni je bilo življenje skromno, nimam pa nekih težkih spominov, saj sta mati in očim, ki sta trdo delala, po svojih zmožnostih dobro skrbela zame in sestro Danico ter tudi pripomogla, da sva oba doštudirala na univerzi. Očeta so kot simpatizerja OF italijanske oblasti aretirale spomladi 1943. Iz zapora Coroneo v Trstu je bil brez sojenja poslan v taborišče Cairo Montenotte pri Savoni, ki so ga po kapitulaciji Italije zasedle nemške sile. Skoraj vsi taboriščniki so bili odpeljani v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Tam je oče že konec istega leta umrl zaradi težaškega dela v kamnolomu in bolezni. Njegove podobe nimam v spominu.

Glavni razlog selitve na Reko, konec štiridesetih let, je bil, kot pri večini Brkincev, skoraj brezizhoden ekonomski položaj; v tej NOB prijazni deželici ni bilo ne razvoja novih tovarn ne primernih cest ..., prav tako je bil problematičen odnos do kmetov, ki so jih dodatno prizadele propadle zadruge po sovjetskem vzoru in visoki davki glede na njihov prihodek. V osrčju Brkinov, ki se nezadržno zaraščajo, je še danes razvoj prepočasen. Drugi val selitev Brkincev pa je bil v slovensko Primorje, največ v Izolo, ki velja za »prestolnico Brkincev«.

V Kopru je očim dobil delo, vselili smo se v hišo, ki so jo zapustili optanti. Nahajala se je v nekdanji četrti Bošadraga, kjer so prej živeli nižji sloji – kmetje, ribiči in dninarji. Hiša je bila, kot večina drugih v okolici, v zelo slabem stanju. V mestu je bilo še precej praznih in bolj ali manj zanemarjenih hiš. Vzdušje pa je bilo kljub vsemu optimistično, na težave odhajajočih ezulov tedaj kot deček nisem pomislil, o tem se tudi ni govorilo.

Sicer so se razmere hitro izboljševale. Razvoj Luke z novo železniško progo, nova cesta proti Ljubljani, Tomos in druge tovarne v regiji, veliko novo naselje v Semedeli, močno priseljevanje – vse to je Koper spremenilo v pomemben center. Ravno tako gledališče z mladimi domačimi igralci, glasbena in baletna šola, razvoj cele vrste športnih panog. Sam sem aktivno igral namizni tenis, tudi v tedanji republiški ligi. »Pingpong« je bil tedaj med bolj popularnimi in uspešnimi športi.


 

Kako vas je življenjska pot privedla do študija medicine in kakšno je bilo takrat študentsko življenje v Ljubljani?

V gimnaziji sem bil med boljšimi, ne pa izstopajočimi dijaki, saj sem se raje kot učenju posvečal športu. Ležali so mi tuji jeziki, tudi maturitetno nalogo sem pisal v angleščini, zato mi je izbira študija delala nekaj težav. Kolebal sem med jeziki, primerjalno književnostjo in medicino. Odločil sem se za zadnjo in izbire nisem nikoli obžaloval.

Študentsko življenje v Ljubljani je bilo lepo in zanimivo, čeprav smo medicinci največ časa posvečali študiju. Stanoval sem s sošolcema Brunom Cviklom (poznejšim univerzitetnim profesorjem fizike) in Salvatorjem Žitkom (umetnostnim zgodovinarjem, ki je bil ravnatelj koprskega pokrajinskega muzeja). Akademski kolegij je bil tedaj najbolj asketski med študentskimi domovi – nič ženskih sob, kurili pa smo v lončenih pečeh na premog, ki smo ga kupovali pri hišniku Ogorevcu. Domov smo odhajali enkrat na mesec, pred izpiti še redkeje. Zelo aktiven je bil Klub primorskih študentov, dobivali smo se »Pod lipco«, v kinu in gledališču. To je bil začetek novih družbenih gibanj, prvih študentskih protestov, veliko se je dogajalo.
 

Konec 60. let ste se vrnili v Koper, za krajši čas ste se zaposlili v Valdoltri, nato pa kot kirurg v Splošni bolnišnici Izola – takrat še s sedežem v Kopru –, pod okriljem njenega ustanovitelja, primarija Branka Šalamuna. Kako je potekal razvoj javnega zdravstva na tem območju, ki naj bi pokrival celotno Istro (vključno s hrvaškim delom)?

Študij sem dokončal v rednem roku in se kot štipendist Ortopedske bolnišnice Valdoltra pozneje tam zaposlil. To je bila ustanova za pretežno neoperativno zdravljenje, s poudrakom na fizioterapiji in bazenu. Zdravili smo še nekaj kostne tuberkuloze, ki je bila velik problem takoj po vojni. Valdoltra je bila tudi eden glavnih centrov za skolioze v Jugoslaviji, z močnim otroškim oddelkom in celo svojo šolo. Med operacijami so prevladovale velike operacije sklepov; tako da sem se šele po odhodu na »kroženje« na kirurgijo v Izolo naučil osnovne kirurške tehnike. Pritegnilo me je pozitivno vzdušje v »stari« Izoli med vsemi zaposlenimi, ter sama stroka. Tako sem prešel na specializacijo iz kirurgije.



Takrat smo imeli »najdaljšo« splošno bolnišnico v Sloveniji, z oddelki v Ankaranu, Kopru, Izoli in Piranu. Vse te enote so delovale avtonomno, uprava je bila v Kopru, v prostorih sedanje univerze na Titovem trgu. Vsak dan je »proga«, to je kombi, prevažal bolnike in material med enotami. Eden od očetov povojnega zdravstva v tem delu Slovenije, primarij Branko Šalamun, je v tem času vodil otroški oddelek v Kopru, direktor je bil pravnik Boris Filli. Kljub razseljenosti enot, starim neustreznim stavbam in opremi je splošna koprska bolnišnica primerno skrbela za prebivalce slovenske Istre, večji del kraško-notranjskih občin in severni del hrvaške Istre.

Kako ste kot mladi izobraženec, ki je v začetku 70. let osnoval družino, doživljali tisto obdobje?

Tedanja instrumentarka Zdenka je pripomogla k moji odločitvi za kirurgijo. Družina se je nato povečala za hčerko Blanko in sina Primoža, imava dve vnukinji, ki sta že najstnici, in malega vnučka. Obdobje je zaznamoval začetek in postopna dograditev nove bolnišnice na izolskem hribu z neprimerno boljšimi pogoji za delo in precej tudi za bolnike. V zdravstvu so bile plače slabe, dodatno sva zaslužila z dežuranjem. Je pa res, da so bili ugodni krediti zaradi visoke inflacije. Tako sva sezidala družinsko hišo. Z zorenjem v poklicu so odpadle razne prostočasne dejavnosti; ves čas je šel za družino in delo ter izpopolnjevanje v stroki.
 

V 90. letih ste postali predstojnik izolskega kirurškega bolniškega oddelka in predsednik sveta zavoda. V novi slovenski državi se je gospodarstvo krepilo, Koper je bil močan gospodarski center, kar je predvidoma pripomoglo tudi k hitremu razvoju bolnišnice?

Po osamosvojitvi Slovenije je bilo preneseno ustanoviteljstvo Splošne bolnišnice Izola na državo, sprejeti so bili novi akti, s čimer je bilo veliko dela. Tedanji bolnišnični svet je bil sestavljen iz strokovnjakov in znanih osebnosti različnih smeri, ni pa bil politično obarvan. Enotno smo želeli delati za dobro ustanove in bolnikov, kar nam je prineslo tudi konflikte z ministrstvom v Ljubljani, ki je hotelo preprečiti gradnjo druge faze bolnišnice in vse oddelke stlačiti v eno stavbo. Nazadnje je bila vendarle zgrajena še stavba B, v kateri so porodniško-ginekološki oddelek, transfuzijska dejavnost, uprava, zdravstvene šole ter kuhinja in tehnično oskrbovalne dejavnosti.



Kot predstojnik, pa tudi nasploh, sem si s sodelavci prizadeval za uvedbo sodobnih, bolniku bolj prijaznih načinov zdravljenja, tako smo kot tretja bolnišnica v Sloveniji uvedli laparoskopske operacije v trebušni votlini. Danes je to po zaslugi mladih eno paradnih področij v izolski bolnišnici, tudi kardiologija. Odlično dela tudi travmatološka in vaskularna kirurgija, seveda ob podpori drugih strok. Tu govorim le o kirurgiji, a je najpomembneje to, da bolnišnica dela dobro kot celota. Moram poudariti, da nas je tedaj obalno gospodarstvo – od Casinoja Portorož, Banke Koper, Luke Koper, Intereurope in Istrabenza do Splošne plovbe Portorož – močno podpiralo predvsem pri nabavi opreme in instrumentov, pa tudi pri izobraževanju v tujini. Danes tega ni več, od omenjenih družb je pomembna in v slovenski lasti še Luka Koper.


 

Upokojili ste se pred osmimi leti, a ste kot sodni izvedenec medicinske stroke in, kot sva že omenila, vodja pro bono ambulante, še vedno v stiku s stroko. Koliko je medicina skozi vaše oči, pridobila pridobila glede na nova dognanja in tehnološki napredek, in kaj je, morda, na poti tudi izgubila?

Z radovednostjo in veseljem sledim razvoju medicine, posebej abdominalne kirurgije, se udeležim še kakšnega kongresa v bližini – zdaj seveda tega ni, virtualni dogodki me pa ne pritegnejo. Žalosti me dogajanje v zvezi z otroško srčno kirurgijo in izolsko urologijo po tragični smrti nadarjenega mehiškega kolega, vesel pa sem dosežkov slovenskih plastičnih in torakalnih kirurgov, kardiologov, porodničarjev in drugih. To so sicer stroke, ki so v ozadju ob grozljivi vseprisotnosti koronavirusa. Ta je zasenčil vse drugo in tudi zato upam, da ga bomo kmalu obvladali. Veliko ljudi se izjemno trudi za to in si mislim, kako so šele oni utrujeni. Prava medicina – tista, ki postavlja v ospredje bolnika in njegovo dobro – se po mojem ni izgubila.



Imamo dobro javno zdravstvo in apeliram na mlajše kolege zdravnike, naj ga branijo! Ob seveda zadostnem financiranju in primernem zavedanju naših uporabnikov, da nič ni zastonj. Mi, ki delamo v pro bono ambulantah, imamo sliko o tem, koliko zdravil konča v odpadkih! Ne smemo pa dovoliti, da ekonomika izniči človečnost, začetke tega je opaziti! Bolnišnica naj ne bo le ustanova za uporabo tehnologije na človeku, ampak naj mu tudi lajša trpljenje. To je naša zdravniška odgovornost, tu smo v opreki z ekonomisti.

Naj še omenim, da ste aktivni član koprskega Društva Peter Martinc, ki ima ime po nekdanjem profesorju francoščine na koprski gimnaziji in ki goji ljubezen do francoskega jezika in kulture. Kako po vašem Koper živi kulturno življenje?

Imel sem srečo, da je bil moj ravnatelj in profesor francoščine Peter Martinc, sošolec in prijatelj Srečka Kosovela – izreden um, poliglot, ki je veliko nas »zastrupil« z ljubeznijo do francoskega jezika in kulture. Društvo z njegovim imenom, ki neguje in širi znanje tega jezika v dobi, ki ji vlada angleški jezik, je leta 1998 ustanovila Lucija Čok, že leta pa ga uspešno vodi Neva Zajc. Veliko truda gre za učenje mladih, starejši se družimo na konverzaciji in na dogodkih, ki jih društvo pripravlja.
Sicer se mi zdi kulturno življenje v Kopru kar bogato – čeprav zdaj, seveda, omrtvičeno. Škoda, da je zadnja leta neizkoriščena lepa dvorana pokrajinskega muzeja. Veselim pa se ponovnega odprtja kavarne Loggia!
 

Imate kakšno sporočilo za generacijo, ki je trenutno najbolj aktivna, in tisto, ki prihaja?

V dvomilijonski državi, ki želi biti uspešna, moramo dovoliti najbolj sposobnim (in obenem etičnim), da vodijo zadeve. Da Slovenci znamo in zmoremo, je dokaz partizansko zdravstvo med drugo svetovno vojno.